Postopek pridelave, predelave in obdelave lanu ter tkanje lanene niti v platno je zahteven in dolgotrajen postopek. Laneno seme se poseje spomladi, »popuka« (puli) v juliju, nakar se otepe semena, »tuče«, tre in mika. V jeseni, ko se pospravijo poljski pridelki, se prede in pripravi »štrene« (niti lanu) za izdelavo platna. Glede na debelino se bolj grobo platno uporabi za rjuhe ali brisače, fino tkano blago pa za prtičke. Kljub dolgotrajnemu postopku je delo zanimivo in predvsem družabno, saj se nekateri postopki ne morejo izvesti drugače kot skupinsko. Za lepo belo in na otip gladko platno je potrebno veliko potrpežljivosti, predvsem pa veliko znanja. O postopkih pridelave in predelave lanu imajo bogato znanje naše babice in dedki, zato je prav, da se to znanje prenaša iz roda v rod in ga osvojijo tudi mladi ter tako poskrbijo, da ne utone v pozabo.
Postopki pridelava in obdelave lanu:
Za pridelavo lana moramo imeti laneno seme (slika 1), dobimo ga v lekarnah, saj ga uporabljamo tudi v zdravilne namene. Ali pa se odpravimo npr. v vas Adlešiče, kjer ga ima na zalogi skoraj vsaka hiša. Da bo seme dobro klilo, mora biti čisto in zdravo.
Njivo pognojimo s hlevskim gnojem, vendar ne preveč, in jo zorjemo. Če je le mogoče, si izberemo takšno njivo, katero v prejšnjem letu nismo preveč gnojili z umetnimi gnojili ali jo škropili s škropivi. V zemlji, »napojeni« s škropivi in umetnimi gnojili, seme ne bo dobro kalilo. Še najbolje bo, da zorjemo »celino« (njivo, ki v prejšnjem letu ni bila obdelana). Priporočljivo je, da je njiva zgodaj zorana, če vreme dopušča – že v mesecu februarju, da mraz zemljo še dodatno zrahlja.
Zorano njivo dobro pobranamo in posejemo lanena semena. Najbolje je, da sejemo od 15. marca do konca aprila, kasneje posejano seme slabše kali. Sejemo ročno (slika 2). Na en hektar njive posejemo približno od 50 do 80 kg lanenega semena. Posejano njivo nato z grabljicami zagrebemo tako, da seme ne zaide preveč globoko v zemljo.
![]() |
![]() |
Slika 2 | Slika 3 |
Čez tri tedne začne seme kaliti in raste, cveti (slika 3) in zori do meseca julija. Lan cvete konec junija oziroma v juliju, njegove sinje modre cvetova pa lahko občudujete le dopoldan, ko so odprti. Ko lan dozori, ga je potrebno »popukati« (pospraviti z njive). Če je lan, ko raste, »zelo smeten« (če je med lanom veliko plevela), ga očistimo, drugače pa ga pustimo, ne da bi ga okopavali ali pleli do pukanja.
Lan pukamo v mesecu juliju. Pri tem opravilu je dobro, da je zraven veliko rok, zato so se že od nekdaj pri pukanju lanu običajno zbrale ženske iz cele vasi (slika 4).
Na njivo se odpravimo, ko ni več rose. Lan pukamo s korenino vred (slika 5), da je bilka daljša. Bilke zbiramo v roki, zlagamo »riti (korenine) skupaj« in ko jih je dovolj-za pest debelo-jih zvežemo. Takšnemu šopku lanenih bilk rečemo »rukovet« (kar pomeni debel za eno roko, pest) (slika 6). Rukoveti postavljamo pokonci, v krog enega do drugega in 10 rukovetov je en snopek (slika 7). Popukani in zvezani lan po končanem pukanju odpeljemo z vozom domov.
![]() |
![]() |
![]() |
Slika 5 | Slika 6 | Slika 7 |
Gospodar je za dobrodošlico običajno dal krhelj svežega ali suhega sadja in šilce žganja. Za malico ali po končanem delu pa se je postreglo z enostavnimi jedmi, ki so bile odvisne od statusa kmetije. Običajno so postregli s špehom, jajci, pogačo, štrudljem oziroma s tistim, kar je bilo v tistem letnem času na voljo.
Ko rukoveti pripeljemo z njive domov, jih damo na sonce, da se posušijo. Kako dolgo se sušijo, je odvisno od vremena, lepše ko je vreme, hitreje se posušijo. Ponavadi je dovolj dan ali dva oziroma toliko, da se seme da »otepst« (ko bilko udariš z lesenim betom, izpade seme iz čašic).
Najbolje je, da damo na tla povinil ali platneno rjuho. Včasih so semena otepali v skednju na podu in so potem otepena semena pometli skupaj in jih spravili v platneno vrečo.
Suhe rukoveti otepemo semena tako, da z lesenim betom tolčemo po rukovetih, ob tem semena izpadejo iz zdrobljenih čašic (slika 8). Nekateri jih ne otepajo, ampak mencajo z nogami. Otepene rukoveti odložimo.
Semena pometemo skupaj in jih »načinimo« (očistimo) naprej preko rešeta na grobo, nato pa na čisto še preko sita (slika 9). Lahko se obrnemo proti vetru in semena še pretresamo iz posode v posodo, tako da veter odpihne še smeti, če je seme smetno.
Rado se zgodi, da se med semenom znajde zel po imenu ljuljka, ki pa jo je potrebno obvezno očistiti, če ne drugače–z izbiranjem. Omenjena zel je tudi lažja od lanenega semena in se da očistiti, če na vetru pretresamo seme iz posode v posodo. Čisto seme stresemo v platneno vrečo in ga pospravimo na suho, da počaka do drugega leta.
![]() |
![]() |
Slika 8 | Slika 9 |
Otepene bilke lanu nato bodisi namakamo (slika 10) ali rosimo. Če se odločimo, da jih bomo namakali, jih za tri dni namočimo v vodo (v Adlešičih bilke odnesejo kar v reko Kolpo) in jih nato na soncu osušimo (slika 11 in 12).
Lahko pa bilke rosimo, kar pomeni, da jih za tri tedne pustimo na rosi na travniku. Namočene ali narosene bilke zvežemo v manjše snopiče in jih na soncu osušimo.
![]() |
![]() |
![]() |
Slika 10 | Slika 11 | Slika 12 |
Tučnja, trenje in mikanje so zopet postopki, ki združijo voljo cele vasi. Običajno se omenjeni postopki delajo pri eni hiši, kjer imajo primeren prostor in tučejo, tarejo in mikajo lanene bilke večih gospodarjev hkrati.
Najprej se lanene bilke stučejo (stolčejo) na posebnem orodju, imenovanem tukača (slika 13). Da se izvede ta postopek, morajo biti na voljo najmanj 3 osebe. Dva, ki stojita na tukači in tolčeta, in eden, ki dodaja bilke v tukačo (slika 14).
![]() |
![]() |
Slika 13 | Slika 14 |
Postopek je sila enostaven, ko gledaš; ko poskusiš sam, pa spoznaš, da je opravilo zelo naporno, sploh če se ga ne lotiš prav. Včasih so na tukačo postavili mlad, še neporočen par in če sta se ujela in dobro delala, so dejali, da bosta lahko tudi v skupnem življenju uspela. Tudi tretja oseba, ki podaja lanene bilke v tukačo, mora postopek poznati, saj se hitro zgodi, da se bilke prehitro pretrgajo. Snopiček je namreč treba postopno potiskati v tukačo in ga pravočasno obračati, da se enakomerno potuče.
Pred tučnjo je dobro vršičke lanenih bilk očistiti na »grebenu« (orodje za mikanje), da se lažje otresejo in nato mikajo.
Naslednji postopek pri predelavi lanu je trenje. Orodje, imenovana trlica, otučene bilke še dodatno stre (slika 15), da odpadejo oleseneli deli.
Da naredimo povesmo, moramo bilke še mikati. Lanene bilke mikamo z orodjem imenovanim greben. Z mikanjem ločimo kratke od dolgih bilk in odstranimo še kakšno olesenelo (slika 16). Dolgim in lepo otučenim, trenim in mikanim bilkam rečemo »povesmo«, ki ga nato dodatno obdelamo (spredemo) in iz njega izdelamo platno. Kratkim, odpadlim in smetnim vlaknom rečemo »kodelja«, le-ta se uporablja za predenje debelejših niti (za grobo platno), predilke (ženske, ki predejo) pa so dale kodeljo tudi otrokom, ki so se učili prest. Tako pripravljeno »povesmo« je pripravljeno za predenje.
![]() |
![]() |
Slika 15 | Slika 16 |
Operacijo delno financira Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada ter Ministrstvo za šolstvo in šport. Operacija se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007–2013, razvojne prioritete: Razvoj človeških virov in vseživljenjskega učenja; prednostne usmeritve: Izboljšanje kakovosti in učinkovitosti sistemov izobraževanja in usposabljanja.